Župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika je verjetno nastala neposredno po naselitvi fužinarjev. V starih časih so cerkev imenovali »Sv. Anton v gozdu«. 23. maja 1822 je cerkev skupaj s precejšnjim delom kraja pogorela v velikem požaru. Čeprav je že pred tem zorela ideja o postavitvi nove cerkve ob tem dogodku do zidave ni prišlo. Cerkev so obnovili, delno dozidali in jo po Josipu Levičniku (1862, Zgodnja Danica, str. 122) naredili tako čudno, da je ni bilo moč z ničemer primerjati in jim ni bila v ponos. Poleg estetike je bila tudi premajhna, posebno ob slovesnostih. Župnik A. Finc je začel z akcijo zbiranja denarja, ki je bila sicer kar uspešna, vendar je bil šele leta 1872 postavljen temeljni kamen za novo cerkev. Skico zanjo je narisal domači učitelj Josip Levičnik, na podlagi nje pa je prve risbe pripravil Štefan Šubic, poljanski kipar in slikar. Nazadnje je dobil Šubičev načrt ljubljanski stavbni mojster Faleschini in ga priredil za izvedbo. Spremenil je zasnovo vhodne fasade, kar so kasneje nemalokrat obžalovali.

Spomladi leta 1872 so podrli staro cerkev in začeli zidati novo. Delo je potekalo tudi za tedanje razmere zelo počasi. Jesenski deževni nalivi so preprečili pokritje objekta s streho še v tem letu (podrl se je del pozidanega zidu in mojstri, ki so delo opravljali do takrat, so ponoči pobegnili iz Železnikov). Naslednje leto se je delo nadaljevalo. Poznani in spoštovani zidarski mojster italijanskega porekla iz Škofje Loke Molinario je najprej saniral že pozidane dele in kasneje pogumno in brez posebnih zapletov zaključil gradnjo. Po takratnem prepričanju je bil slog cerkve »romanski« (beri »italijanski«, nikakor ne romanski po obdobju romanika), cerkev pa po okusu preprostih ljudi in po mnenju mnogih strokovnjakov takrat med najlepšimi v kranjski deželi. Posvetil jo je knezoškof Jernej Vidmar 18. oktobra 1874. leta, posvetitev pa je bila veličastna.

Zunanjost objekta je vse do druge svetovne vojne ostala domala nespremenjena. Nad vsem tem je dominiral zvonik, ki je nad zidanim delom nosil še 17 metrov visoko leseno konstrukcijo, pokrito s škriljem. Streha je bila prekrita z opečnim bobrovcem, kasneje zamenjanim za pločevino.

Leta 1944 je bila cerkev poškodovana, požar je bil zaneten na zvoniku in v zakristiji. Zgorelo je celotno ostrešje, zvonovi so se stalili, prebili strop in padli v preddverje. Na placu poleg cerkve je zgorela tudi mežnarija, župnišče, katoliški dom in nekaj sosednjih hiš. 

Največja škoda pa je bila, ko so zgorele mehanske orgle mojstra Rojca iz Radovljice iz leta 1842, ki so bile ene najboljših daleč naokoli in so bile vgrajene v izredno lepi omari. Sedanje orgle je leta 1939 izdelal mojster Jenko za cerkev v Dražgošah. Po vojni so jih iz Kranja prestavili v Železnike. Bile so odkupljene, ko so v Dražgošah postavili nove.

Notranjosti cerkve požar na srečo ni dosegel. Cerkev so takoj provizorično pokrili, na prvo temeljitejšo obnovo pa je čakala kar 11 let. Obnova je potekala delno po navodilih arhitekta Plečnika, delno po načrtih in nadzoru arhitekta Bitenca, predvsem pa po presoji in odločitvi med samo izvedbo, zato je cerkev dobila povsem novo podobo.

Z njo se ne glede na avtorje in soavtorje niso povsem sprijaznili župljani in tudi v večinskem delu strokovne javnosti je po dostopnih dokumentih ves čas zorela ideja o rekonstrukciji v prvotno stanje. Leta 1997 je streha na zvoniku dobila prvotno obliko in je pokrita s škriljem, uvoženim iz Nemčije in Španije. Osnovni konservatorski cilj je bila popolna rekonstrukcija zvonika izpred leta 1945. Za to so bili pridobljeni najkvalitetnejši mojstri iz Evrope.

Ob stoletnici cerkve leta 1973 je župnija dobila štiri nove bronaste zvonove. Vliti so bili pri Grassmayrju v Innsbrucku.

Prvi  zvon, težek 1800 kg: Sveti Anton varuj našo župnijo
Drugi zvon, težek 1115 kg: Marija bodi nam zavetnica in priprošnjica
Tretji zvon, težek 670 kg: Ciril Metod varujta slovenski rod
Četrti zvon, težek 373 kg: Sv. Jožef delavcem zgled, umirajočim zavetnik

Na pročelju cerkve je na sredini kip Kristusa Kralja, v stranskih nišah sta sv. Ciril in sv. Metod. Napis CVM IPSO LOCO VOTA FACIENTIBVS DEVS ERIT pomeni BOG BO S TISTIMI, KI BODO NA TEM KRAJU DELALI ZAOBLJUBE.

Cerkev je zgrajena v renesančno-klasicističnem slogu in je z lopo spredaj dolga 35 metrov, široka 20 metrov, na sredini visoka 18 metrov. Na vsaki strani v prezbiteriju ima eno zakristijo, v ladji pa na vsaki strani tri kapele. Stene in slopi, ki prehajajo v lepo oblikovane kapitlje, ter strop so beljeni v različnih barvah.

Glavni oltar je iz belega kararskega marmorja in je delo mojstra Vurnika iz Radovljice. Izdelan je bil leta 1879, do takrat je služil kot glavni oltar stranski oltar sv. Jožefa. Na baldahinu je kip Kristusa in dveh angelov na vsaki strani, poleg tabernaklja sta kipa klečečih angelov, ki sta poleg kipov na zunanji vhodni fasadi delo mojstra Zajca.

Nad glavnim oltarjem je oljna slika sv. Antona Puščavnika, delo slikarja Wolfa. Ob straneh sta v nišah kipa sv. Petra in sv. Pavla.

Ob potresu leta 1891 cerkev ni bila poškodovana in je po tej letnici dobila še  en element, ki ji je vtisnil globok pečat. Na poziv župnika Mraka je istega leta akademski slikar Ljudevit Grilc poslikal prezbiterij in okrasje na ostenjih preostalih delov cerkve. Freske prikazujejo Marijino kronanje in štiri evangeliste, v nišah sta sv. Alojzij in sv. Barbara.  S tem delom si je pridobil sloves izvrstnega cerkvenega slikarja.

Zanimivo, želja takratnega župnika je bila, »da bi te slike tudi v  poznejših rodovih obujale pobožne in svete misli, ter ga dopolnjevale v hvaležnih molitvah«. Poleg liturgične konotacije nedvomno tudi želja po izdelku, ki naj se zapiše v zgodovino in naj ga občudujejo tudi kasnejši rodovi.

Pred glavnim oltarjem so po načrtu arhitekta Valentinčiča od leta 1983postavljeni daritveni oltar, ambon in krstni kamen. Menza oltarja sloni na štirih stebričih, ki predstavljajo kleklje, med njimi pa je steklena omara z značilnimi predmeti tovarn, ki so v kraju.

Štirje stranski oltarji so v celoti leseni, razen podstavkov, ki so zidani. Po restavriranju in obnovi leta 2006 so dobili prvotno podobo. V manjši kapeli na levi strani je oltar sv. Ane, oltarna slika je iz stare cerkve, njen avtor je Leopold Layer. Na straneh sta kipa sv. Joahima in sv. Janeza Krstnika. V manjši kapeli na desni strani je oltar sv. Andreja, oltarna slika je Groharjeva, po nekaterih virih pa je njen avtor nek kaplan iz Sorice, ki naj bi bil sodeloval z Groharjem. Ob sliki sta kipa sv. Katarine in sv. Magdalene. V večji kapeli na desni strani je Jožefov oltar s tabernakljem. Poleg slike Jožefa delavca, njen avtor je Wolf, sta kipa sv. Valentina in sv. Volbenka.

V večji kapeli na levi strani je Marijin oltar s tabernakljem. Poleg slike Marije Rožnovenske, ki je delo slikarja Wolfa, sta kipa sv. Antona Padovanskega in sv. Roka. Slika Marije Brezmadežne ob Marijinem oltarju je Langusova in je bila še v stari cerkvi v stranskem oltarju.

V zadnjih dveh kapelah na obeh straneh sta spovednici nad katerima sta sliki sv. Petra in sv. Magdalene.  

Postaje križevega pota je že za staro cerkev leta 1854 naslikal slikar Pavel Kinel iz Kranja. Popolnoma obnovljen je bil leta 2002. Krstni kamen spredaj pod misijonskim križem je bil restavriran leta 2007.

Na prižnici so Šubičeve poslikave štirih evangelistov in trije kipi, ki predstavljajo vero (s križem), upanje (s sidrom) in ljubezen (s kelihom).

Lepo izrezljane hrastove klopi so delo domačega mizarja Franca Kordeža.

Za velikonočni čas imamo v cerkvi kulisni Božji grob delo Štefana Šubica, obnovljen leta 2008. Božič pa nam polepšajo kulisne jaslice, ki jih je prav tako naslikal Štefan Šubic. V Zgodnji Danici  8. januarja leta 1876 piše: Preteklo je 60 let odkar so stale v naši farni cerkvi zadnjič jaslice. Letos se nam je to zopet obnovilo, postavil nam jih je vrli umetnik Štefan Šubic iz Poljan nad Škofjo Loko, ki je v zadevah plačila vselej zmeren.

Večja obnovitvena dela na cerkvi so se začela leta 1996. Najprej je dobil prvotno obliko zvonik, sledila je zamenjava ostrešja na cerkvi, kritina je iz opeke, obnovljena je bila zunanja fasada. Nazadnje je bila obnovljena še notranjost cerkve. Tako je cerkev sv. Antona Puščavnika dobila natančno tako podobo kakršno je leta 1872 zasnoval arhitekt Faleschini.