Zlatomašnik msgr. France Dular - življenjepis

V nedeljo, 20. julija, bo zlatomašnik msgr. France Dular ob 10. uri v župnijski cerkvi v Železnikih slovesno obhajal ponovitev zlate maše – 50 let duhovništva.

»Molite bratje, da bi vam Božji kruh delile svete roke«,

je bilo moje novomašno geslo, ki ga ob zlatomašnem jubileju dopolnjujem z apostolom Pavlom:

»Hvala Bogu za neizrekljivi dar!« (2Kor 9,15)

Naj se predstavim po življenjskih postojankah. Otroštvo je bilo zaznamovano v verni kmečki družini, župnija Prečna, duhovniški poklic pa se je kalil na Kapitlju v Novem mestu. Sodeloval sem pri raznih delih. V četrtem razredu sem začel ministrirati. To so bila težavna leta, ker sem rajši delal kot pa se učil. Doživljal sem hudo preganjanje Cerkve. Bil sem navzoč pri zažigu škofa Vovka... Gimnazijo sem končal v Pazinu na Hrvaškem, bogoslovje pa v Ljubljani. Moj najsrečnejši trenutek je bil ob mašniškem posvečenju. Novo mašo sem imel v Prečni 5. julija 1964. Pridigar je bil poznejši nadškof Alojzij Turk, ki je bil daljni sorodnik po mamini strani.

Kot duhovnik šestoletnik sem hodil v župnijo Šmarje – Sap in začel z veroukom in nedeljsko mašo na Škofljici v Lanišču. Med tednom sem maševal v Ljubljanski stolnici.

Prvo kaplansko mesto so bile Dolenjske Toplice. Tam sem kot kaplan ostal tri leta, ki so mi bila zelo lepa.

Moje prvo župnijsko mesto je bil Čatež ob Savi. Šest let je hitro minilo.
Leta 1973 sem bil imenovan za škofijskega voditelja ŽPS in naslednje leto sem bil prestavljen za župnika na Brezovico pri Ljubljani - z osebnim naročilom nadškofa Pogačnika, naj ustanovim novo župnijo v bližnjih Notranjih Goricah, kar se je leta 1979 tudi zgodilo. Kot dekan dekanije Ljubljana – okolica sem organiziral pripravo na birmo z birmanskimi animatorji in začel z neokatehumensko potjo. V tem času je bilo kar nekaj novih duhovnih poklicev.

Po petnajstih letih na Brezovici sem odšel v samostan v Stično, kjer sem se posvečal mladini in ustanovil podjetje »Sitik« za pripravo Ašičevih čajev. Tam sem bil 4 leta, nato me je nadškof Alojzij Šuštar poslal v Železnike.

Tako sem leta 1993 prišel v Železnike s soupravo Dražgoš in Zalega Loga.
Zelo sem spoštoval mojega prednika, sedaj častnega kanonika Maksa Ocepka, ki se je 34 let boril z njemu lastno doslednostjo. Zgradil je novo cerkev v Dražgošah in obnovil zažgano cerkev na Zalem Logu
Takratni kaplan Blaž Gregorc mi je nakazal nekatere prioritete, predvsem potrebo po otroškem vrtcu. Zato smo ustanovili Antonov vrtec. Občina je podelila koncesijo. Ni bilo lahko. Čas nas je priganjal, stara mežnarija in vrsta komisij, a smo le dobili uporabno dovoljenje...

V veselje mi je bilo, ker so iz predzakonskih skupin rastle zakonske skupine. Postale so jedro župnije. S posameznimi pari sem šel pred poroko na duhovne vaje.
Blagoslov za to dolino je bilo dejstvo, da smo bili duhovniki med seboj povezani. Škofija nam je pošiljala v Železnike kaplane – začetnike. Vsi po vrsti so bili odlični, zavzeti duhovniki, duhovno bogati in zavzeti za pastoralo. Prinašali so mladost in vedrino, da se med njimi nisem počutil star.

Delo z mladino se je obrestovalo in kmalu smo vzpostavili skavtsko dejavnost. Začeli smo iz nič, a zavzetost posameznikov je bila odločilna, da smo usposobili voditelje in sem hvaležen razumevajočim staršem, da so nas podprli kot skupnost odraslih skavtov. Cel steg pa se lahko pohvali, da so obnovili podirajočo se kapelico Lurške Matere Božje pod Sušo.

Bilo je tudi veliko skrbi in dela pri obnovi cerkva. Župnijska cerkev je bila med vojno požgana in obnovljena, da je lahko služila bogoslužju. Zame je bil preizkusni kamen, kako uresničite željo Železnikarjev, da bi celotno cerkev z zvonikom vred vzpostavili v prvotno stanje. Župnijski gospodarski svet se je izkazal kot izreden organizator, da se je zamisel uresničila. Cerkev je postala zunaj in znotraj prava lepotica.

Tudi na Zalem Logu je cerkev z očiščenimi in prenovljenimi freskami, ki so bile poškodovane ob požaru, postala lepa in dostojna za bogoslužje.
Posebne težave so bile s strehami, ker je avtohtoni skril osnovna kritina, a dotrajana. V teh letih so bile vse strehe na cerkvah in zvonikih na novo prekrite. Zamenjati je bilo treba kritino tudi v Dražgošah, čeprav je bila cerkev nova...
Tudi naslednikom ni in ne bo zmanjkalo dela.

Z ustanovitvijo Novomeške škofije, sem odšel na željo škofa Andreja Glavana »domov« in sedem let župnikoval v župniji Št. Peter – Otočec. Tudi tu je bilo lepo.
Ko sem bil še v Železnikih, me je iznenadilo papeževo odlikovanje z nazivom »monsinjor«, sedaj pa sem kanonik in dekan stolnega kapitlja ter »penitenciarij« - spovednik v škofovem imenu za posebne zadeve in kolikor je mogoče, vedno na dosegu.

Ob zlatem duhovniškem jubileju lahko zapišem:» Lepo je biti duhovnik. Na neki način je bilo veliko garanja, ki pa je prinašalo neizrekljivo veselje, ko ti Bog da, vsaj od časa do časa, okusiti tudi kakšen majhen uspeh. Neuspehi so pozabljeni. Ko sem dobival dekrete škofa za določena poslanstvu in službe v konkretnih župnijah, sem sprejel brez godrnjanja a v strahu, če bom zmogel. Vaša in moja molitev je premagovala ovire. Spoštovanje vodstva Cerkve prinaša blagoslov. Naj bo škof kdorkoli, potrebno je gledati v njem naslednika apostolov, ki je poslan in preko njega sem tudi jaz poslan. Pokorščina je tista krepost, ki rodi stoodstotne sadove. Zato res: Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar!« (2 Kor 9,15).

msgr. France Dular

France Dular in novomašnik David Jensterle