Kaplan Branko Setnikar
Dragi župljani, pozdravljeni!
Moje ime je Branko. Rodil sem se 1. aprila 1987 ob 22.37 v Ljubljani, mami Katarini in očetu Branku. Krščen sem bil 5. julija istega leta pri oltarju sv. Štefana v Štepanji vasi. Obiskoval sem osnovno šolo Karla Destovnika Kajuha. Po končani osnovni šoli sem se vpisal na Tehnično gimnazijo Šolskega centra Ljubljana na Aškerčevi cesti. Po maturi sem se vpisal v Bogoslovno semenišče in Teološko fakulteto v Ljubljani.
Sem prvorojenec, toda ne edinec. Odraščal sem ob dveh mlajših sestrah in bratu. Lahko rečem, da smo običajna družina, bolj tradicionalna, vsaj kar zadeva versko prakso. Povsem jasno je dejstvo, da je verouk del življenja. Vsi smo ga obiskovali in ga še obiskujejo, vsaj do birme. Nato pa nam je ponujena svoboda, ki pa je včasih še bolj zahtevna od same prisile. Tudi sam sem, z običajno muko najstnika, ki odrašča, nekako vztrajal do birme. Po tistem pa me te »stvari« nekaj časa niso zanimale. Dokler nisem nekega dne dobil vabilo br. Mateja Štravsa k mladinski skupini. Odločil sem se, da se pridružim. In tako se je začela moja pot iskanja. Skupina je bila res velika in med seboj smo se povezali v prisrčnem prijateljstvu. Vsak na svoj način smo iskali smisel in resnost življenja. Ob različnih temah, dejavnostih, izletih, pogovorih in še in še. In nekaj v meni se je spremenilo. Tako tiho in počasi je Gospod nagovarjal in trkal, preko različnih vzponov in padcev. Zdelo se je, kot da se mu upiram, pravzaprav sem se upiral, vsaj dokler se je to dalo, toda v nekem trenutku sem se mu prepustil. Kmalu sem se pridružil skavtom in začel delo kot birmanski animator. Delo v župniji me je vedno bolj veselilo in me krepilo v odnosu z Njim. Ob koncu 3. letnika je padla odločitev, da postanem duhovnik. Zaprosil sem za vstop v kapucinski samostan, saj sem odraščal ob pastoralni skrbi bratov kapucinov, seveda pa sem se vmes srečeval z delom škofijskega duhovnika, saj smo od nekdaj hodili v Polhov Gradec, kjer sem sedaj že nekaj let doma. Tako sem bil po vstopu v kapucinski samostan v Ljubljani še maturant in sem se na maturo pripravljal kot kandidat za postulat, ki sem ga začel po maturi v Vipavskem Križu. Življenje z brati kapucini je v meni pustilo velik pečat, pustilo nekaj, za kar jim bom vedno hvaležen. Pravzaprav je v meni utrdilo in okrepilo željo, da sledim Kristusu do konca. Spoznal sem, kaj Gospod želi od mene, toda ne kot redovnik, zato sem se odločil, da grem v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. Po nekaj mesecih postulata pri bratih kapucinih sem 4. novembra 2007 prišel v Bogoslovno semenišče, kjer nisem poznal nikogar razen Aleša Tomaševiča, ki mi je tudi posredoval nekaj osnovnih informacij o življenju in delu v semenišču. Leta semenišča so me oblikovala in še bolj utrdila, da sem sedaj pripravljen sprejeti ta Gospodov izziv in se podati na pot duhovništva. Spomnim se prvih rektorjevih besed, ko je rekel, da smo prišli v semenišče kot neobdelani kamni v potoku, ki se ob trkanju drug ob drugega v vodi oblikujejo v gladke in lepe kamne. Kako gladko in lepo smo oblikovani, bomo videli v naslednjih letih. Sam ugotavljam, da sta pomembni dve stvari, in to sta, da duhovniki držimo skupaj in se podpiramo ter imamo radi Kristusa. Vse ostalo izhaja iz tega in ima temelj v tem. Za novomašno geslo sem izbral besede Srce govori srcu bl. J. H. Newmana. Jezusovo srce, ki se je v polnosti razodelo na križu, ko je vojak prebodel njegovo stran, je izvir vsega, tako zakramentov kot Cerkve. In to je Srce, ki ga želim poslušati in slediti, kaj mi govori, kam me pošilja in vabi.
Kratek film o življenju bogoslovcev: Jaz, bogoslovec
Vaš kaplan Branko Setnikar
Tel.: 031/831-686