Živel je v osrednjem Egiptu ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Od staršev je prejel tako globoko krščansko vero, da je ves živel za Boga. Svet je bil zanj le priča božje veličine in dobrote. Ko so mu umrli starši, je poskrbel za sestro, zemljišča podaril sosedom, drugo imetje pa razdelil ubogim. Potem je odšel v puščavo, kjer se je posvetil molitvi in premišljevanju ter živel od tega, kar mu je nudila egiptovska zemlja. Kot puščavnik je dozorel v vodnika bogoljubnih duš. Mnogi so ga prosili duhovne pomoči. K njemu so prihajali zbegani, žalostni in grešniki. Vsem je delil duhovne darove in z njimi molil. Rad jim je govoril o božji ljubezni. Na prošnjo sv. Atanazija je trikrat zapustil puščavo in odšel v mestni hrup, med drugim tudi v Aleksandrijo, kjer je branil pravo vero in se boril za čistost verskega nauka. Na stara leta se je umaknil na težko dostopno gorsko polico. Umrl je star 105 let.

V ljudskem mnenju je sv. Anton kot čudodelnik zaslovel že za časa življenja, še bolj pa po smrti. Ustanavljala so se različna dobrodelna društva, ki so skrbela za reveže. Tem družbam so ljudje zelo radi dajali različne darove, med drugimi tudi prašičke. Ljudje, ki so te darove zbirali, so hodili okoli z zvoncem in palico v obliki črke T, prašiče pa jim je bilo dovoljeno gnati tudi po tistih mestnih ulicah, kjer je bilo to sicer prepovedano. Sv. Anton je zato največkrat upodobljen s prašičem, zvoncem in palico. A gre za ljudsko pomoto, ki jo je spodbudila navada po sv. Antonu ustanovljenega reda menihov hospitalistov, ki so v srednjem veku za oskrbo svojih bolnišnic redili prašiče. Prašiček ob sv. Antonu Puščavniku naj bi pravzaprav ponazarjal skušnjave, s katerimi je hudič asketskega svetnika mučil. Zvonček na palici, ki ne manjka na nobeni njegovi upodobitvi, pa naj bi pomenil pripomoček, s katerim je svetnik odganjal hudobne duhove.

Sv. Anton Puščavnik je zavetnik živinorejcev, pastirjev, mesarjev in številnih drugih poklicev. Na njegov god, 17. januarja, so vezani številni ljudski običaji. Ponekod po Sloveniji so ob Antonovem godu k njegovemu oltarju nosili krače in klobase, živini pa dali boljše seno.

Pripravila: Špela Bertoncelj